| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Nataly
Aktiven član
Pridružen/-a: 29.03. 2012, 21:55
Prispevkov: 540
|
 Objavljeno: 07 Apr 2012 10:10 Naslov sporočila: |
 |
|
Praznovala sta eno leto njune zveze. Nekako sta verjela,da sta si preprosto usojena.Toda ona nikakor ni pričakovala tega,zanjo usodnega trenutka.Sedela sta v parku in se spominjala skupaj preživetih trenutkov.On je molčal.Vedel je,da ji bo strl srce.Toda nekako je moral to storiti...Ji povedati resnico.Nato je pričel govoriti...Rekel je da se mora posloviti...Da se bo s starši preselil...Da se ne bosta več nikoli videla.Ona je predlagala,da bi se slišala prek telefona,in se videla ko bo mogoče.Toda on se ni strinjal.Pogledal jo je in ji s pogledom povedal da je konec.Preden je odšel ji je dal še zadnji poljub...Nekako je čutil,da bo to pogrešal.Toda ni mu bilo mar.Spet je zmagal fantovski ponos.Ona se je zaprla vase.Z nikomer več ni govorila.Izgubila je vero.Nekako je izgubila svojo dušo.Nasmeha na njenem obrazu od tistega dne ni bilo več.Po enem mesecu brez njega ga je poklicala.Prosila ga je,da naj jo vzame nazaj.Toda on ji je rekel le da jo ima še vedno rad,toda da je noče videti.Odložila je slušalko in odšla v trdni temi v park.Tja kjer sta se zadnjič videla...Blizu je vila želežniška proga.odložila je jakno točno na mestu kjer sta sedela...Na jakni je pustila tudi dolgo pismo njemu...Ulegla se je na tire.Čakala je...Čez nekaj časa je v temi videla luč...Luč prihajajočega vlaka.Luč odrešitve.Ni se premaknila.Strojevodja je ni opazil...Naslednji dan je na njegovo šolo prišel policist.V rokah je držal jakno in pismo.Izgovoril je njegovo ime...On se je vstal in prestrašen stopil do policista.Policist mu je povedal za dogodek.Z solzah v očeh je prijel jakno in jo poduhal...Dišala je po njej...Prebral je pismo...Takrat se je zavedal,koliko ji je pomenil...In zavedal se je tudi,da je še ni pozabil...Toda bil je prepozen...Sedaj mora živeti brez nje...Spremlja ga le spomin nanjo, ki bo ostal za zmeraj...
(neznani pisec) |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Nataly
Aktiven član
Pridružen/-a: 29.03. 2012, 21:55
Prispevkov: 540
|
| Objavljeno: 07 Apr 2012 10:11 Naslov sporočila: |
|
|
Živel je pač tako, kot živijo vsi najstniki. Imel je družino, krog dobrih prijateljev, v glavnem nič mu
ni manjkalo. Vse dokler ni prišla ona - tako lepa, vesela, nasmejana, prijazna. Takoj mu je zmešala glavo. Zaljubil se je na prvi pogled. Zelo dolgo jo je samo opazoval in ji ni upal reči ničesar. Kar je bilo za njega čudno, saj je takoj navezal stike s tujo osebo zato je tudi njegov krog znancev bil obsežen.
Ta deklica pa je bila nekaj posebnega. Vsaki dan, vsako uro, vsako minuto je mislil nanjo. Ni bilo noči, da nebi zaspal ob mislijo nanjo. Vendar ona tega ni vedela. In tako se je začela zgodba dveh usojenih si življenj.
Nekega dne sta se oba zašla v isto diskoteko. Ker sta bila iz iste šole sta se takoj prepoznala. Ona
ga je poznala bežno, on pa njo zelo dobro. Pozdravila ga je, on pa njo nazaj. Srce mu je utripalo kot še nikoli. Tisto noč sta se začela pogovarjat... in tako se je razvilo prijateljstvo.
Tako se ponavljajo vsaki teden. Vedno bolj sta se spoznavala, vedno več pogovarjala, tudi v šoli in tako sta se začela imeti rada. Neki petek pa je bil zanju poseben. Poljubila sta se prvi krat. Ni bil prijateljski poljub, ampak poljub poln čustev, ljubezni in strasti. Tako sta ugotovila, da sta
si usojena.
Začela sta hoditi.Vsak dan sta se družila, se skupaj smejala, jokala, norčevala. Tudi drug k drugemu na dom sta hodila in tako spoznala starše. Ljubezen je bila vse bolj močnejša in zdelo se je, da je nihče ne more pretrgati. Vendar temu ni bilo tako, kajti njeni starši so dobili zaposlitev čisto na drugem koncu države. Zato je bila potreba selitev. Ona je to skrivala in mu ni hotela povedati, da se bo v kratkem času odselila. To jo je zalo žalostilo in razjedalo. Pred njim je bila vseeno srečna in
Nasmejana. Prišej je tisti dan. Morala mu je povedati. Jokala sta, se objemala, poljubljala in si govorila da se bosta še videla, da imata telefon, internet in vse ostalo ampak globoko v sebi sta vedla, da nič več ne bo isto. V srcu sta bolj jokala, kakor na obrazu.
Prišel je dan selitve in zadnji dan ko se bosta videla. Vse se je spremenilo, vse se je obrnilo na glavo.
Njene zadnje besede so bile: ''Ljubim te zavedno! Ne pozabi Tega!" On pa je samo poslušal in ni rekel niti besede, kajti žalost je bila prevelika. Tako je avto odpeljal! Naslednjih 5 minut je bilo njegovih zadnjih. Ker mu je bilo preveč žal, da se ni poslovil se je odpeljal za njo. Pritiskal je na gas kolikor
je mogel. Bil je že skoraj za njimi, nakar je nasproti pripeljal avto. Hotel je prehitevat vendar mu ni uspelo. Zapeljal je v nasprotni avto. Ona in njena družina so vse videli. Takoj so se ustavili in pohiteli na pomoč! Prijela ga je in mu glavo dala v naročje.
Pogledal jo je in rekel: ''Kot angel bom vedno s teboj! Ljubil te bom do konca življenja...'' in umrl.. Umrl ji je na naročju. Ljubezen iz njegove strani je trajala do konca življenja, njena pa še vedno traja! (avtor neznan) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Nataly
Aktiven član
Pridružen/-a: 29.03. 2012, 21:55
Prispevkov: 540
|
| Objavljeno: 07 Apr 2012 10:11 Naslov sporočila: |
|
|
Pravijo,da sta se ljubila. On je bil dosti starejši od nje. Ko so ji ljudje povedali,da jo bo prizadel,ga je pustila. V solzah jo je prosil naj ne počne tega. Odšel je. A obljubil ji je,da ji bo pisal.
Prvo pismo je prišlo en mesec zatem. Pisalo je,da jo pogreša,da v življenju ne visi več smisla. A se bo poskusil pobrati.
Drugo pismo je prišlo eno leto po prvem. Pisalo je,da se je že pobral,da se je že uspel nasmjeati lepemu dnevu.
Tretje pismo je prišlo dve leti za drugim. Pisalo je,da se že počuti boljše in da že hodi okoli. Ima že simpatijo.
Četrto pismo je prispelo pet let za prvim. Pisalo je,da so ta pisma pošiljali njegovi prijatelji,da bi lažje prensela slovo,kajti on ga ni mogel. Ubil se je dva dni po njenem odhodu. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Nataly
Aktiven član
Pridružen/-a: 29.03. 2012, 21:55
Prispevkov: 540
|
| Objavljeno: 07 Apr 2012 10:14 Naslov sporočila: |
|
|
Udarci usode naredijo bojevnika
V praksi doseči višje zavedanje in delovati v skladu z njim ni lahko. Da bi posameznik zares postal bojevnik, mora v praksi potrditi tisto, kar misli, da je res. Zbrati mora vso moč, ki jo je izgubil v preteklosti in to moč mora tudi znati ohraniti. To moč lahko zberemo samo s posebnimi tehnikami in izjemno samodisciplino.
KRIZA PRINAŠA PREOBRAZBO
Če poskusim na kratko opisati problem človeštva, se ljudje skušajo prilagajati družbi, namesto da bi sledili svoji poti. Ljudje so zelo trmasti in živijo v neverjetnih odvisnostih in zato prava duhovna pot čaka le na tiste, ki so pripravljeni poslušati svoj notranji glas.
Za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: na nekem nivoju mora že obstajati zelo visoka zavest in čistost. Drugi pogoj je, da je človek še dovolj mlad, kajti čakajo ga leta čiščenja. Starost je eden najhujših sovražnikov bojevnika. Tretji pogoj pa je ta, da je že dovolj zgodaj doživel nekaj pravih udarcev "usode" in je padel dovolj nizko, da se lahko začne dvigati. Ja, najprej moramo res globoko pasti, da nam pade na pamet najbolj logična stvar na svetu, ki se imenuje: POSKRBI ZASE! Kako boš skrbel za druge, če še zase ne moreš?
Ko so ta pravila izpolnjena, se bo v trenutku začela pot navzgor in za vse bo poskrbljeno: za učitelja (ki mora priti od nekod, da si ne bi kdo domišljal, da bo učitelj kar sam), za tehnike, za znanje. Tema človeštva je tako huda, da nihče sam tega ne zmore (razen tik pred koncem naše odisejade, ko bo energija tako visoka, da bo tudi to možno) niti se tega ne da učiti po knjigah (razen izjem, pa še te imajo nekje vodstvo, ki jim pomaga). In še to, mora nas biti več, da se lahko podpiramo in učimo drug od drugega.
Nekateri med vami ste že doživeli padec in ste se morali začeti boriti, zato veste, kako to gre. Tisti drugi, ki tega še niste dosegli, pa sprejmite življenjske krize kot možnost za spremembo, preobrazbo, nov način gledanja na svet in nase. Šele takrat bo pot zares začela iti navzgor.
Krize so nujne, saj lahko samo ob takih trenutkih spoznamo napake in se začenjamo razvijati v smeri proti izvoru, proti JAZ SEM. V stiku z višjimi energijami resda začutimo mnoge čudovite efekte, mnoga razodetja, toda te energije se usmerjajo v notranjost, kjer vlada pekel norih čustev, norih odvisnosti, nore razcepljenosti. In te nove energije se pričnejo boriti s starimi, kar je fizično občasno zelo naporno. Treba je vedeti, da bomo v stiku z višjimi energijami doživljali velike pretrese na mentalnem, čustvenem in telesnem nivoju. Kdor tega ne doživlja, ni bil nikoli zares v stiku s temi energijami.
PRAVA NAMERA JE POT DO CILJA
Dandanašnje "običajno" stanje človeštva je ena sama velika razcepljenost, nepovezanost, nemoč in samopomilovanje. Vse je ena sama velika bolečina, ena sama črna luknja. Ljudje se z njo spopadajo tako, da jo zanikajo, je ne priznajo, bežijo na vse načine od te resnice (v odvisnosti vseh vrst) ali pa se utapljajo v totalnem samopomilovanju in neprestano govorijo o sebi kot o najbolj grešnih, najhujših pripadnikih človeške vrste. Slednji zelo dobro poznajo resnico o črnem delu sebe, a nimajo skoraj nobenega stika s svojo svetlo stranjo.
Med ljudmi imamo tako dve podvrsti: običajen, povprečen človek in pa bojevnik. Razlika je velika, a vsi si delimo iste vzorce, iste težave, le da se bojevnik bori, ostali pa bežijo in živijo v zanikanju.
Kakšna je razlika? Običajni ljudje porabijo vso energijo, da bi pozabili (in to je vzrok za vse bolezni, nesreče – in smrt samo), bojevnik pa iz pozabljene preteklosti črpa energijo, da bi odšel v večnost. Večnost, dragi moji, ni smrt, kot si morda mislite. Večnost nima zveze s smrtjo. Smrt je posledica napak, ki jih ljudje delajo, večnost je nagrada za brezgrajnost.
Da bi se bojevnik boril, mora imeti določena sredstva za boj – tehnike, znanje in namero. Nekateri med vami se ukvarjate z jogo, kar je čisto spodoben sistem, a če ga jemljete rekreativno (in večina ga), ne boste od njega imeli nič več kot urico boljše volje. Drugi se učijo tai chi ali še mnogo drugih sistemov. Vsi so dobri in hkrati so vsi zanič. Dobri so, če ima posameznik pravo namero, in zanič so, če nima nikakršne namere. In to je ključ do rešitve -namera. S pravo in iskreno namero lahko storimo vse s tehnikami in celo brez.
Vir:Karma |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Tess
Super član
Pridružen/-a: 29.03. 2012, 09:08
Prispevkov: 1412
Kraj: Izola
|
| Objavljeno: 04 Avg 2012 10:56 Naslov sporočila: |
|
|
Ena (meni je super) motivacijska zgodba iz knjige J.Bucay:
ŽABICI V SMETANI
Bil je čas izpitov. Prijavil sem se na dva izpita
in kolokvij. Prvi je bil že naslednji teden, snovi pa
precej.
»Ne bo mi uspelo,« sem rekel Jorgeju. »Nima
smisla
vlagati truda v nekaj, kar je že vnaprej izgubljeno.
Najbolje, da grem na izpit s tem, kar sem se
doslej naučil. Če bom padel, vsaj ne bom zapravil
celega tedna.«
»Poznaš zgodbo o žabicah?« me je vprašal Bajsi.
Dve žabici sta padli v skledo s smetano.
Takoj sta se začeli utapljati, saj v tekočini, gosti kot
živo blato, ni bilo mogoče dolgo plavati. Na začetku
sta obe brcali po gladini, da bi dosegli rob posode.
Toda bilo je zaman, ves čas sta le čofotali na mestu
in se potapljali. Vse težje sta priplavali na površje, da
bi zajeli nekaj zraka.
Ena od njiju je glasno rekla: »Ne morem več! Ne bo
se nama uspelo rešiti, v tem se ne da plavati. Če že
moram umreti,
ne vem, zakaj bi si še podaljševala trpljenje.
Nobenega smisla nima, da umrem, utrujena
od nekoristnega napora.«
S temi besedami je prenehala brcati in hitro potonila;
gosta bela tekočina jo je dobesedno pogoltnila.
Druga žaba, ki je bila vztrajnejša ali pa morda bolj
trdoglava, si je rekla: »Nikakor mi ne uspe! Naj naredim
karkoli, se v tej tekočini ne morem premakniti.
A čeprav me čaka smrt, se bom borila do zadnjega
diha. Nočem umreti niti sekunde prej, kot mi je
namenjeno.«
Zato je še dolge ure brcala in čofotala na istem mestu,
ne da bi se premaknila za en sam centimeter.
In nenadoma … ker je tako zelo migala s kraki …
se je smetana stepla v maslo. Presenečena žaba se je
odgnala in skočila na rob posode. Potem pa je veselo
odkvakala domov.
vir:
http://www.mladinska.com/_files/12995/Zabici_v_smetani.pdf
_________________
A dog is the only thing on earth that loves you more than you love yourself. [~Josh Billing] |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
