Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:49 Naslov sporočila:

Če hočeš resnično živeti, moraš živeti danes. Življenje je kratko in hitro mine. Če ne živiš danes,
si ta dan izgubil. Ne mrači si duha s strahom in skrbi za jutri. Ne obremenjuj si srca z vso bedo od včeraj.

Živi danes!

Mirno lahko misliš na vse dobro od včeraj; sanjaj tudi o lepih rečeh, ki bodo morda prišle jutri.
Ne izgubljaj pa se v tem, kar je bilo včeraj ali bo jutri.

Živi danes!

Phil Bosmans

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:49 Naslov sporočila:

Sprehajal sem se kot vsako jutro, ko se je poleg mene ustavil tovornjak z odpadki. Mislil sem si, da bo voznik vprašal za smer. Namesto tega pa mi je pokazal fotografijo srčkanega petletnega dečka.

»To je moj vnuk, Jeremiah,« je rekel. »V bolnišnici Phoenix leži na intenzivni negi.«

Ker sem mislil, da me bo zdaj prosil za nekaj denarja, da bodo lahko plačali zdravljenje, sem prijel za denarnico. Toda on je hotel nekaj več kot denar. Rekel je:

»Kogar le morem, prosim, naj za mojega vnuka zmoli molitev. Bi tudi vi hoteli zmoliti molitev zanj, prosim?«

Zmolil sem. In noben od mojih problemov se mi tistega dne ni zdel pomemben.

Bob Westenberg

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:50 Naslov sporočila:

»Ljudje se nočejo ločiti od ljubosumnosti in od svojih skrbi, od svojih užaljenosti in občutka krivde, ker jim ta negativna čustva dajejo 'udarno moč', občutek, da so živi,« je rekel učitelj. In to je razložil takole:

Vaški poštar jo je s kolesom ubral po bližnjici čez travnik. Na pol poti ga je zapazil bik in se pognal za njim. Ubogemu možaku se je komaj posrečilo doseči ograjo in skočiti na varno.
»Skoraj bi vas bil ujel, ali ne?« je rekel mimoidoči, ki je opazoval prizor.
»Da,« je zasopihal poštar, »vsakič me skoraj ujame.«

Anthony de Mello

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:50 Naslov sporočila:

Učitelj je nekoč povedal, kako je neka ženska prijavila roparja na policiji.
»Opišite moškega,« je rekel policist.
»Torej, naj začnem s tem: bil je pravi tepec!«
»Tepec, gospa?«
»Da. Sploh ničesar ni znal in morala sem mu pomagati!«

To je zvenelo manj smešno, ko je učitelj dodal:
»Vsakokrat, ko te kdo razžali, moraš ugotoviti, kako si mu sam pomagal.«

To je sprožilo vihar protesta, zato je dodal:
»Ali te sploh lahko kdo razžali, če nočeš sprejeti žalitve?«

Anthony de Mell

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:50 Naslov sporočila:

Učitelj je trdil, da svet, kot ga vidi večina ljudi, ni svet resničnosti, marveč svet, ki ga ustvarja njihova glava. Ko je prišel učenjak, da bi spodbil njegovo trditev, je učitelj položil na tla dve palici v obliki črke T in vprašal: "Kaj vidite tu?"

"Črko T," je odgovoril učenjak.

"Prav tako, kot sem si mislil," je rekel učitelj. "Črka T sploh ne obstaja; je le simbol v vaši glavi. Kar vidite tu, sta dve odlomljeni veji v obliki palic."

Anthony de Mello

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:51 Naslov sporočila:

So zgodbe, ki pomagajo bolje razumeti našo notranjost in smisel življenja. Ena taka kratka zgodbica je navedena v knjigi Kot voda za čokolado (Laura Esquivel); zgodbica govori o tem, da vsi prinesemo s sabo ob rojstvu, v sebi, na svet škatlico vžigalic. Ampak teh vžigalic ne moremo prižgati sami. Potrebujemo svečo, detonator, ki bo prižgala prvo vžigalico. To je lahko naša priljubljena hrana, glasba, nežnost, zvok… In ob vžigu vžigalice se bomo za trenutek počutili razsvetljene z močnim čustvom. V naši notranjosti se bo razlila toplota, ki pa se bo s časom izgubljala, dokler je ne bo poživila detonacija vžiga nove vžigalice. Da vžigalice lahko gorijo, potrebujejo kisik. Dobijo ga iz diha ljubljene osebe. Ali ljubljenih oseb.

Vendar mora vsakdo sam odkriti detonatorje, ki bodo prižigali njegove vžigalice, lepo počasi, eno za drugo. S prižganimi vžigalicami hrani svojo dušo z energijo - gorenje vžigalic je hrana za dušo.

Če pa pozabimo na svojo škatlico vžigalic, če pozabimo, da so namenjene temu, da gorijo in prinašajo hrano naši duši, potem postanejo naše vžigalice vlažne in plesnive. In duša je žalostna in pobegne iz telesa in bega po globoki temi in poskuša odkriti svoje gorivo, in se ne zaveda, da ji ga lahko da samo nemočno telo, ki ga je zaradi mraza zapustila.

In so ljudje, ki imajo leden dih, in takih ljudi se izogibajmo, kajti lahko ugasnejo najmočnejši ogenj naših vžigalic.

In nikoli ne pozabimo: vlažno škatlico vžigalic je možno osušiti. Samo pravi način moramo najti, biti moramo potrpežljivi in se truditi in vztrajati....

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 09:51 Naslov sporočila:

Po celodnevnem letenju se je labod odločil odpočiti in je pristal na neki reki. Na obali je opazil okusno travo in se odpravil tja. Spuščala se je že tema.

Na bližnjem drevesu je sedela mlada sova in opazila, da se na bregu nekaj premika in šla pogledat, če je stvar zanjo lahko užitna. Ko je videla, kako velik je labod, se ga je tako prestrašila, da je od strahu kar padla pred njim. Vprašala ga je:
«Ali me boš pojedel?«
Labod se je zasmejal in odvrnil:
«Ptice niso moja prehrana. Majhne ribice so moja delikatesa, pa kakšna okusna zelenjava:«
Mala sova si je oddahnila in ga vprašala:
«Kdo si?«
Odgovoril ji je:
«Jaz sem labod, glasnik sončnega vzhoda«

Labod kar ni mogel verjeti mali sovi, ki je živela globoko v gozdu, da nikoli ni videla, niti čutila sonca, niti ga niso videli in čutili njeni starši, ali starši njihovih staršev.... Ni si mogla niti predstavljati, da sploh kaj takega, kot sonce lahko obstaja .

Labod ji je rekel, naj gre k svojim staršem in jih prosi, če ji dovolijo, da jutri ostaneš z njim, da ji pokaže to sonce in se bo o tem lahko prepričala sama. Mala sova je odletela globoko v gozd k svojim staršem in jim povedala osupljivo novico. Starši so jo prepričevali, da je labod hudobna žival in da jo hoče samo požreti. Mala sova jim je povedala, da bi to labod lahko že storil, vendar je ni, nasprotno z njo je bil prijazen. Starši so se posvetovali z drugimi sovami glede sonca. Vse sove so se strinjale, da je edino sonce samo luna in da se nobenega drugega sonca nikoli ni dalo videti in se ga nikoli tudi ne bo, ker enostavno ne obstaja. Edino, kar je mogoče je to, da si ga tiste sove, ki so sposobne velike zbranosti, lahko zamislijo v svoji glavi, nikakor pa se ne da tega sonca čutiti. To je velika laž . Mali sovi so odsvetovale, da bi se vrnila k reki, ker je labod gotovo prevarant in ima slabe namene s tem "soncem".

Mala sova ni upoštevala nasveta ostalih sov in se je vrnila na breg reke, kjer je počival labod. Ko mu je pojasnila potek dogodkov, se je labod nasmejal do solz in rekel, no potem boš pa ti po dolgem času spet ena redkih sov, ki bo ponovno videla in čutila sonce.

Ko se je pričelo svitati, je mala sova postajala vse bolj zaspana in je zapirala oči, da bi zaspala. Labod pa je bil mojster budnosti in jo je vzpodbujal naj vzdrži samo še toliko časa, dokler ne posvetijo prvi žarki in ko je sonce res posijalo v vsej svoji lepoti , se je mala sova popolnoma prebudila in spoznala ta isti njen svet, s popolnoma drugega vidika .

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:04 Naslov sporočila:

“Zakaj pa se tako dolgo ukvarjaš z njo?”

“Ali si morda pogledal navodila za sestavo?

Ona mora znati prati, ne sme biti iz plastike,
imeti mora več kot 200 gibljivih delov, ki jih je mogoče zamenjati. Njeno telo mora delovati brezhibno, čeprav je na dieti. Imeti mora naročje za najmanj štiri otroke hkrati. Njen poljub mora zdraviti vse, od odrgnjenih kolen do zlomljenega srca. In za vse te številne naloge, ki jih mora opraviti, ima na voljo samo dve roki.”

Angel se je začudil, ko je slišal, kaj vse je zahtevano v navodilih za sestavo.

“Le dve roki … Nemogoče!

In to pri standardnem modelu?!

To je preveč dela za en dan …

Spočij si in jo dokončaj jutri.”

“Ne, ne bom,” je protestiral.

“Zdaj sem že tako zelo blizu temu,

da dokončam to bitje, ki mi je priraslo k srcu, da se nočem ustaviti.

Ko zboli, se zna že sama zdraviti in lahko dela 18 ur na dan.”

Angel se je približal in se dotaknil ženske.

“Toda, napravil si jo tako mehko ...”

“Res je mehka,” se je strinjal, “toda naredil sem jo tudi močno. Ne boš verjel, kaj vse lahko vzdrži.”

“Ali zna misliti?” vpraša angel.

“Ne le to. Zna tudi oceniti in se pogajati, odločati in se zavzemati.”

Nato je nekaj pritegnilo angelovo pozornost. Stegnil je roko in se dotaknil lica ženske.

“Ojoj, mislim, da pušča. Saj sem ti rekel, da je to preveč dela za en dan.”

“Nič ne pušča … to je solza,” ga zavrne.

“Čemu pa služi solza?” vpraša angel.

“Solza je njena možnost, da izrazi svoje veselje, žalost, skrb, ljubezen, razočaranje, osamljenost, bolečino in ponos.”

To je na angela napravilo velik vtis:

“Bog, Ti si genij. Na vse si mislil.

Ženska je osupljivo bitje!!”

To je res!

Ženske so močne, ko prenašajo stisko

in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje.

Smejejo se, ko želijo kričati.

Pojejo, ko želijo jokati.

Jočejo, ko so srečne,

in se smehljajo, ko so nervozne.

Borijo se za to, v kar verjamejo.

So proti krivici.

Ne sprejemajo zavrnitve, če menijo, da obstaja drugačna in boljša rešitev.

Vsemu se odpovejo,

da imajo njihove družine to, kar potrebujejo.

Prijateljico spremljajo k zdravniku,

ker vedo, da jo je strah.

Njihova ljubezen je brezmejna ...

Jočejo, ko njihovi otroci v življenju doživijo kaj novega, in so vesele dobrote svojih prijateljev.

Vesele so vsakega novega rojstva in vsake poroke.

Njihovo srce je zlomljeno,ko izvedo za smrt ljubljene osebe.

Žalujejo za izgubljenimi ljubljenimi osebami, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar bi se še bilo vredno boriti.
Ženske vedo, da poljub in :()

zdravita zlomljena srca.
Vseeno pa se je v božjo stvaritev prikradla ena napaka ...

ŽENSKA POGOSTO POZABI KOLIKO JE V RESNICI VREDNA.To je ta
ENA SAMA NAPAKA.

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:04 Naslov sporočila:

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in ga naenkrat vprašal:
- Dedek, koliko let pa imaš?

Dedek je odgovoril:
- Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in kontracepcijskimi tabletami. Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so preprosto izobesili sušiti na sveži zrak). Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in mama.

Beseda ?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov. Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod in vsako žensko z gospa ali gospodična.

Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje.

Če je v mojih časih gospa stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.

Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.

V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može.

Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni svobodi.

Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice.

Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.

Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami, prijatelji in prijateljicami.

Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je delila počitniško hišico z neznanci.

Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).

Notebook je bila beležnica.

Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo. Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi ni bilo.

Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.

Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.

Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.

Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?

V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?

- Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.

- Ne, dragi moj, samo petdeset!

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:05 Naslov sporočila:

Basen o škorpijonu in želvi

Škorpijon prosi želvo, če ga naloži na hrbet in preplava z njim na drugo stran potoka. Želva noče o tem nič slišati, češ da jo bo škorpijon pičil. Končno škorpijon pade na kolena in želvi sveto obljubi, da je ne bo pičil. Želva popusti. Ko pa priplavata do sredine potoka, škorpijon kljub vsemu piči želvo. Ko se potapljata, želva nikakor ne more razumeti škorpijonovega dejanja. »Zakaj si me pičil, ali ne vidiš, da se bova zdaj oba potopila?« ga vpraša. »Pač nisem mogel iz svoje kože,to je v moji naravi,da pičim,« odgovori škorpijon.

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:06 Naslov sporočila:

Piše: Vita Mavrič - pevka in igralka
Svet je oder, kjer vsak igra svojo vlogo!

Miklavž je minil in včeraj sem se naposlušala zgodbic o tem, kaj vse so dobili Gašperjevi sošolci in sošolke za darila. Povem vam, to je manjši obup! Kakšne čokolade, rožiči ali mandarine! Tekmovalnost in socialne razlike med njimi, pa več kot očitne. Računalniške igrice, game-boyi, mobilni telefoni, razne divje igrače in podobne norosti ... Z vsem tem, si
danes lahko fant kupi svoj prostor in status v razredu, sicer je iz družbe prav kmalu izločen.

Ampak, tako pač je. Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.

Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal, materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti, ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on. Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa govori? On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel (čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo.

Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je: Mami, a nisi rekla, da moraš shujšati? Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno leži kot kamen na srcu.

Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes. Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi. Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo (tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam, dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo, se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako močno, da nas je streslo od strahu. Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika, ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih.

Moja najboljša prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od prvega dne tarča zasmehovanja. Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na petek in Svetek! Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta. Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila. Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo.

Naslednji dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe. Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada. Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi, smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako prijazna in nasmejana, kot na ta dan.

Tedaj, pa se je zgodilo nekaj, kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina. Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo, je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi. Zanjo, najbolj dragoceno darilo tega sveta. Stala je tam ... Brez besed, bleda in majhna, ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni. Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili krila.

Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej. Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak. Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom. Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo dekle, ki ga nisem poznala. Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica, manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj, kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled. Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega. Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči. Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce.

Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč obremenila. Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem, da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma nimamo. In da je človek v nas,
edini pomemben. Vse ostalo sta napuh, nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred, šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln balast!

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:07 Naslov sporočila:

Prvi dogovor: BODI BREZGRAJEN V BESEDAH

Govori iskreno. Reci le tisto, kar res misliš. Ne uporabljaj besed v svojo škodo ali v škodo drugih. Uporabi moč svojih besed tako, da bosta zasijala resnica in ljubezen.

Drugi dogovor: NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO

Kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je zgolj izraz njihove resničnosti, njihovih sanj. Če boš imun na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja.

Tretji dogovor: NIČESAR NE DOMNEVAJ

Zberi pogum in sprašuj ter vselej jasno in glasno povej, kaj bi rad. Bodi jasen do drugih, da te ne bodo hromili nesporazumi, potrtost in nemir. Že zgolj ta dogovor ti bo pomagal, da boš lahko povsem spremenil svoje življenje.

Četrti dogovor: VSELEJ DAJ VSE OD SEBE

To »vse« ne bo vedno enako: če si namreč bolan, ne moreš storiti toliko, kot če si zdrav. Toda v vsakih okoliščinah se potrudi, da boš storil vse, kar je v tvojih močeh – in ne boš se več obsojal, ne boš se več trpinčil in ničesar več ne boš obžaloval.

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:08 Naslov sporočila:

Ko bo prišel dan, ko bom tudi jaz moral zapustiti svet in odplavati v onostranstvo – vendar, še pred tem bom napravil zadnjo potezo in v oporoko zapisal:

“ Draga moja! Na dan mojega pogreba, namesto črnine, obleci zeleno obleko. V lase si posadi rdečo rožo, kakršne sem nekoč samo zate kradel v parkih.

Namesto cvetja in prižganih sveč prinesi samo venec iz septembrskega listja. Če se me še kdaj spomniš, pridi, moja draga. Ne žaluj. Ne živi od preteklosti in sanj.

Bila si mi kot angel. A zdaj sem tiho, ležim pod lijanami in nad menoj sta dva metra črne plodne zemlje.

Če se me še kdaj spomniš, me boš našla v predmestju, med pokopanimi samci, v oddelku za tujce.

Prepoznala boš moj grob - edini je brez cvetja. Našla me boš v oddaljenem kotu pokopališča.

Izginila je moja septembrska sreča. V Boga nisem nikoli verjel, temveč samo v življenje in dalnja upanja.

Če res kdaj prideš, ne ostani dolgo, ker te nekdo na dalnji poti čaka, čaka, da mu ponudiš ljubezen in srečo, ki je meni nikoli nisi mogla dovolj!”

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:09 Naslov sporočila:

Mlada punca... hodila je še v šolo... zaljubila se je... s fantom se je zmenila, da gresta ven... a ni povedala staršem, ker je vedela, da ji ne bi pustili... Mislili so, da je premlada za fante... Rekla jima je, da gre prespat k prijateljici... Pustili so ji... Hotela je iti samo na zabavo z njim, nato na vožnjo in da bi se ustavila nekje in pogledala v luno... samo to... S fantom je šla na zabavo... Pil je... veliko je pil... odšla sta... vozil je... hitro je vozil... ni vedel kdaj je zapeljal na nasprotni pas... zaletela sta se... Punca se je naslednji dan zbudila v bolnišnici... slišala je pogovor med zdravniki... da je fant umrl... da sta dve osebi v drugem avtomobilu umrli... da bo tudi ona najverjetneje umrla... Mimo je prišla medicinska sestra... videla je, da je budna... punca je rekla, da je hotela samo na zmenek... da je želela vn... da ga je ljubila... rekla ji je naj se v njenem imenu in imenu fanta opraviči tisti družini, katere so bili v drugem avtu... da naj reče njenim staršem, da je želela samo na zmenek, da ju ima rada... nato je zaspala... ni se več zbudila... Eden od zdravnikov je slišal kar je sestri reklo dekle... vprašal jo je zakaj ji ni rekla, da bo to storila... sestra je rekla, da sta bila v drugem avtu njen oče in mama...

Nataly · Objavljeno: 07 Apr 2012 10:10 Naslov sporočila:

NAJINA PRAVLJICA JE IMELA ŽALOSTEN KONEC

1993, 1994, 1995, 1996, 1997... Pet let - jaz in moja žalost, jaz in moja rana, jaz in nepopisno trpljenje zaradi izgubljene mladosti v napačni predstavi, jaz in moja bolečina med štirimi hladnimi stenami brez kakšrnegakoli upanja, brez tolažilnih besed, sama, zapuščena da se bojujem za zadnji kanček življenja z vsem telesom, ki kloni od bolečin in pušča neizbrisane sledi.
Ja, pet let vrženih vstran, pet let katere si ti brez usmiljenja teptal kot brezvredni košček zemlje, pet let upanja da si vreden čakanja in upanje da boš nekega dne sigurno moj.
Gledal si me kako propadam, gledal me in daval mi občutek, da to delam kot da ti je to bila želja da me uničiš, da me privedeš do dna in potem, ko boš siguren da si to storil, potem mi boš obrnil hrbet. Ne, nisi mi dovolil, da opazim, da občutim da je laž, nisi dovolil da bi bila samo ranjena, želel si da umrem od žalosti za teboj.
Nikoli nebom oprostila sebi, zakaj sem ti verjela. Verjela sem v naju, v najino ljubezen, verjela sem da me ljubiš, da imaš rad mojo neresnost zaradi katere si me klical “norica”, pa sem se trudila da sem bila vedno nasmejana, vedno razpoložena tudi takrat, ko mi ni bilo do tega. Verjela sem, da nama nihče ne more prepovedati ljubezni. Verjela sem, bodi mi preklet!!!
Nikoli nihče ni videl morje solz, ki sem jih pretočila vsak trenutek, ko si odhajal, nihče ni videl koliko noči sem prebedela s tvojo sliko proseč, da bi bilo vse dobro. Nihče si ni mogel niti zamisliti kako sam te ljubila.
In takrat si mi zaril nož v hrbet, bojazljivec! Ti nikoli nisi bil sposoben, da mi pogledaš v oči in rečeš da je konec, nikoli nisi imel moči za te besede, za nekaj takega. TI IN ONA!
Prišel je ta dan, vizija tvoje prihodnosti in zamračenost moje duše. Gledala sem vaju z visoko vzdignjeno glavo. Ona v beli obleki usode a jaz zavita z črno barvo bolečine. Smejem se, smejem se do onemoglosti. In žal mi je. Koga? Tebe, sebe, njo!
Močna sem jaz, Nenade. Res mi je srce zlomljeno, toda duša živi, bori se, čeprav sem mislila, da ne bo vzdržala.
Nisem spustila solze, nisem ti dovolila, da jo vidiš, ker je dovolj bilo solz. Minil je tudi ta dan tvoje sreče. Odšel si, ne spomnim se niti več kdaj je to bilo, samo vem, da je bolelo brezkončno dolgo. Spomnim se samo, da sem gledala kako se moj svet ruši. Svet, ki sem gradila pet let, se je zrušil v trenutku. Toda tebe to ni brigalo, ti si grel njeno roko takrat, ko je moja bila smrtno mrzla. Včasih sem šla nekam brez cilja, bosa gazila po trnih in želela kričati od bolečin. Toda ne, vedela sem, da moram priti do konca poti. Zasledovali so me pogledi brezdušnih ljudi, a moja duša je bila tako čista, polna ljubezni.
V začetku sem večkrat čutila, da me zapušča moč, volja, ker sem bila prvič v življenju razočarana. Toda, šla sem naprej, vlekla sem se kot ranjena ptica po asfaltu svojih neizpolnjenih sanj. Nisem želela, da dovolim sebi, da ostanem na mestu kjer si me ti zapustil.
In, evo, ko je vse minilo, slišim, da imata vidva probleme, da nista srečna.
Ja, Nenade, nisi srečen, to sem se tudi sama prepričala in videla. To najino srečanje, po tolikih letih, je povedalo več od samih besed. Ugotovila sem, da me še nisi prebolel, da sem še vedno v tvojem srcu.
Sedaj mi je jasno zakaj si jim dovolil, da me krivijo za nekatere stvari za katere niti najmanj ne morem biti kriva. Sedaj vem, da tvoja mama obžaluje, toda ona ni vredna, da jo omenjam. Ne morem vrniti preteklosti, tudi je ne želim, ona mi je vzela vso upanje, željo, voljo. Mojega življenja ji ne dam, ni ga vredna. Moram priznati, da večkrat naskrivaj pogledam najine slike, naskrivaj preberem najina pisma, naskrivaj spustim solzo... in potem grem dalje.
Naj me nihče ne vpraša zakaj mi srce večkrat hitreje bije, zakaj se mi znojijo dlani, zakaj mi roke zadrhtijo in lovim sapo. Naj me nihče ne vpraša zakaj tako mlada in tako žalostna. Naj me nihče ne spominjai na to, kar je globoko skrito v meni, naj me nihče ne prisili, da povem, da si ti tisti, ki je mojemu srcu zadal veliko bolečino – a srce moje ga kljub vsemu še vedno ljubi.
Naj me nihče ne vpraša, ker – začelo bo spet boleti, začelo bo pekliti. Toda jaz ne želim si več spominov.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli